Prodajna organizacija ALLPA (po kečujsko »zemlja«), ki je bila ustanovljena leta 1982, sodeluje tako z majhnimi in družinskimi obrati kot s skupinami proizvajalcev, pri tem pa podpira predvsem organizirane skupine obrtnikov v perujski prestolnici Limi in v mestih Cuzco in Puno visoko v Andih. Cilj organizacije je z odpiranjem novih trgov, s finančno podporo, svetovanjem in izobraževanjem podpreti zapostavljene obrtnike. Sodeluje s srebrarji, keramiki, tkalci, pletilci ter izdelovalci nakita, ki pri svojem delu uporabljajo naravne materiale, kot so srebro, medenina, poldragi kamni, školjke, les, bombaž, rastlinska vlakna itd.

ANAPQUI, Nacionalno združenje pridelovalcev kvinoje, je bilo ustanovljeno leta 1983. Združenje danes povezuje sedem regionalnih zadrug pridelovalcev kvinoje, ki živijo okoli izsušenega slanega jezera Salar de Uyuni v Andskem višavju. Pridelovalci kvinojo prodajo združenju, to pa nato poskrbi za njeno nadaljnjo prodajo. Združenje ANAPQUI si prizadeva izboljšati življenjske razmere pridelovalcev kvinoje z intenzivnejšim trženjem tega pridelka na domačih in tujih trgih, pridelovalcem pa zagotavlja tudi proizvodno-tehnično podporo ter zastopa njihove interese v številnih institucijah.

V Boliviji, kjer 80% prebivalstva živi pod mejo revščine in kjer postaja trgovanje s kokainom vse izrazitejši »strateški sektor«, ponuja pridelovanje kvinoje pomembno alternativo. Pridelovalci združenja ANAPQUI prejmejo zaradi sodelovanja z gibanjem pravične trgovine ter uvajanja ekološke pridelave za svoj pridelek višje cene, ki so neodvisne od trenutnih tržnih cen. Na ta način je pridelava kvinoje na jugu bolivijskega višavja zopet zaživela.

Organizacija Arte Nativo/El Molino sodeluje z 22 skupinami iz okrožij Belen de Urmiri in Yocalla. Področji sta popolnoma odmaknjeni: 95% ljudi živi pod mejo revščine, nepismenost je močno razširjena. Družine imajo praviloma majhen kos zemlje, nekaj ovc in lam. Pletenje in tkanje jim pomenita dodaten vir zaslužka. V organizacijo El Molino so vključene predvsem mlade ženske, navadno samske in z otroki, ki dopoldne delajo v kuhinji, popoldne pa tkejo s statvami. Za Arte Nativo/El Molino po vaseh dela okoli 600 ljudi. Delo je pogosto organizirano tako, da posameznice pletiljam in tkalkam posredujejo naročila in usklajujejo proizvodnjo.

CIAP je neprofitna organizacija, ki jo je leta 1992 ustanovilo 20 perujskih obrtniških skupin z namenom izvažanja njihovih izdelkov. Danes jo sestavlja več kot 700 delavnic, ki zaposljujejo preko 2400 obrtnikov. Cilj organizacije je širjenje novih trgov, izobraževanje in tehnična pomoč zapostavljenim obrtnikom. Njeni člani imajo pravico do zdravstvenega zavarovanja, finančnih posojil in predplačil, sofinanciranega nakupa knjig in šolskih potrebščin ter participacije v vseh odločitvah, ki jih sprejme organizacija. Leta 2002 je marketinško in izvozno delovanje Ciapa prevzel Intercrafts Peru.

Organizacijo Cerámica por la Paz (Keramika za mir) so ustanovili leta 1985, leta 1997 pa je prešla v last delavcev. Danes daje delavnica delo 21 ljudem. Večinoma gre za vojne invalide, ki jim omogočijo ustrezno izobrazbo, da bi se lahko spet vključili v poklicno življenje. Sprejemajo pa tudi ljudi s prirojenimi telesnimi hibami. Njihovo šolanje traja eno leto. V tem času gredo – kolikor jim dopušča njihova invalidnost – skozi vse stopnje proizvodnje, od nabave surovin prek lončarjenja, mešanja barv, poslikave, glaziranja in žganja do pakiranja keramike. Praviloma zaposlijo od tri do pet vajencev. Glino in surovine za glazuro dobivajo iz Nikaragve, uvoziti morajo samo okside za izdelavo barv. Glazure izdelujejo kar v svoji delavnici, ker iz finančnih razlogov ne morejo kupovati že pripravljenih. Številne proizvodne procese, od pripravljanja gline do izdelave samih predmetov, pri družbi Keramika za mir opravijo kar ročno. V tem je tudi posebna vrednost te keramike. Vsak predmet je izdelan in obarvan ročno in zato predstavlja pravi unikat.

V naši trgovini boste naši tudi kakav, ki ga pridelujejo člani združenja Conacado iz Dominikanske republike. Conacado je neprofitna organizacija, v katero so se leta 1988 povezali dominikanski pridelovalci kakava, da bi se s tem izognili špekulacijam posrednikov.  Po besedah pridelovalca kakava Norberta Friasa so »posredniki in podjetja kmetom pobrali ne le pridelka, temveč tudi dostojanstvo in ponos«.  Združenje ima danes več kot 10 tisoč članov, ki pridelajo skoraj 28 % vsega kakava v državi. Kakav, ki je v večini ekološko pridelan, neposredno prodajo domačim kupcem, kupcem v Evropi in ZDA ter lokalnim izvoznikom.  Poleg trgovanja s pridelkom, Concado za svoje člane organizira tudi številna dodatna izobraževanja in usposabljanja.

Kooperativa COPAVIC ima sedež v občini Cantel na nadmorski višini več kot 2000 metrov in je obdana z vulkanskimi hribi zahodnega višavja. Sedemnajst steklarjev  je leta 1976 obrnilo hrbet svojemu izkoriščevalskemu delodajalcu, prevzelo nadzor nad proizvodnjo in prodajo ter se povezalo v kooperativo. Z lastnim kapitalom so kupili zemljišče in gradbeni material, za opremo delavnice so dobili posojilo. V organizaciji dela 53 moških, od tega je registriranih članov – lastnikov, ki si delijo ves profit, preko trideset. Pri delu uporabljajo reciklirano steklo, ki ga preoblikujejo v različne steklene izdelke. Plače zaposlenih so sicer samo malo višje od zakonsko predpisane najnižje plače, vendar dobijo 14 mesečnih plač, dva tedna plačanega dopusta, so zdravstveno in nezgodno zavarovani, podjetje pa krije tudi stroške življenjskega zavarovanja. Kooperativa ni samo pomemben delodajalec v regiji, ampak podpira tudi druge občinske projekte (npr. oskrbo z elektriko in vodo).

Craft Link je nevladna organizacija s sedežem v Hanoju, ki sodeluje z obrtniki različnih etničnih manjšin, otroci z ulice in obrtniki, ki so duševno ali telesno hendikepirani. Organizacija povezuje okoli 5.000 obrtnikov, ki so združeni v 47 različnih skupin. Njen cilj je ohranjanje kulturne raznolikosti ter pomoč vietnamskim obrtnikom pri generiranju dobička in osvajanju novih trgov. Obrtniki izdelujejo tekstilne izdelke, izdelke iz kamna, gline in dimljenega bambusa. Glino obdelujejo na lončarskih kolovratih, potem jo žgejo pri temperaturi 800°C, jo premažejo z glazuro in potem še enkrat žgejo pri temperaturi 1170°C. Z uporabo posebne glazure, ki se med žganjem zaradi vročine skrči, nastane značilen vzorec, tako imenovani »punkt-design«. Craft Link obrtnikom pomaga tako, da jim priskrbi orodje, nudi brezobrestna posojila in jih vključuje v izobraževalne programe in delavnice, kjer se med drugim lahko naučijo tudi brati in pisati.

Craft Resource Center (CRC) pomaga neformalno organiziranim obrtnikom razvijati posel. 14-im različnim skupinam obrtnikov nudi pomoč pri razvoju izdelkov, trženju, finančnih poslih in prodaji izdelkov na tuje trge. Priskrbi jim tudi neobdelan material, ki je osnova za izdelke, koordinira skupine in nudi dodatna izobraževanja. Pogoj za sodelovanje je, da so skupine solidarnostno organizirane in da se ravnajo po smernicah pravične trgovine. Med izdelki, ki jih obrtniki izdelujejo, so med drugim svilene rute, šali in blazine, bombažno stensko okrasje in zavese.

Dezign Inc. je tiskarsko podjetje, ki je bilo ustanovljeno 1989 in katerega cilj je predvsem podpirati afriške umetnike, kulturo in tradicionalno oblikovanje, do okolja prijazno proizvodnjo (npr. barve na vodni osnovi), brezhibno tiskarsko tehniko itd. Delavci so solastniki podjetja in soudeleženi pri profitu, prejemajo pa nadpovprečne plače in pokojninske prispevke, upravičeni so do bolniškega in porodniškega dopusta. Podjetje podpira programe ozaveščanja o AIDSU, zaposluje HIV-pozitivne ljudi, subvencionira izobraževanja in vzpodbuja zaposlovanje žensk na menedžerskih pozicijah. Dezign Inc. zaposluje okoli 130 ljudi, od tega je 45 odstotkov žensk. To je za gospodarsko vejo, kjer prevladujejo moški, nadpovprečno velik delež.

Dhaka Handicrafts je ustanovila nevladna in neprofitna švicarska organizacija Enfants du Monde, ki se zavzema za izboljšanje življenja otrok in družin s podeželja Bangladeša. Približno 14.000 članov Dhaka Handicrafts, ki so združeni v 64 skupin, dela v družinskih delavnicah. Izdelujejo različne tradicionalne pletene izdelke iz vej bambusa, trsja, trave, jute, lesa, pa tudi glinene izdelke. Del zaslužka gre v skupen fond, s katerim pokrivajo nujne stroške za medicinsko oskrbo vseh članov. Del sredstev namenijo izgradnji stranišč, vodnjakov, hiš in sajenju dreves.

Proizvajalke iz Bufuke živijo v okolici jezera Bunyonyi v Ugandi in svoje izdelke prodajajo s pomočjo organizacije Edirisa, ki jo vodi Miha Logar. Za svoje delo dobijo med 50 in 75 % nabavne cene, preostanek pa porabijo za delovanje Edirise. Pod okriljem tega projekta deluje brezplačen otroški vrtec, v okviru osnovne šole pa prostovoljci pomagajo z neformalnim izobraževanjem. S sredstvi, zbranimi tudi s prodajo izdelkov, financirajo hrano za učitelje, želijo pa si, da bi lahko za vse učence zagotovili topel obrok in pitno vodo. S postavitvijo sončnih celic so vsaj za nekaj ur dnevno zagotovili redno dobavo električne energije.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je zaradi pomanjkanja zemlje in rudarske krize na tisoče družin z bolivijskega Altiplana preselilo na 4000 metrov nižje ležeče območje Amazonke. Pridelave kakava so se morali šele naučiti. Upanje na boljše življenjske razmere je zamrlo, saj dobička od pridelave kakava in njegove prodaje sprva ni bilo. Leta 1977 so se združili v kooperativo. Njihova volja po preživetju se je izrazila tudi v imenu zadruge. El Ceibo je drevo pragozda, ki, kot pravijo ljudje, nikoli ne umre. Če ga človek podre, ga razseka in deske zakoplje v zemljo, požene tam novo drevo. V organizacijo El Ceibo je zdaj vključenih osemsto članov, ki so, podobno, kot mehiški proizvajalci kave, organizirani v osnovne zadruge. Večina jih zemljo obdeluje individualno, na majhnih mešanih kmetijah, na katerih poleg kakava gojijo še koruzo, banane in yucca, ker je to ekološko bolj sprejemljivo od monokulturnega načina pridelave. Člani kooperative imajo v lasti tudi predelovalni obrat v La Pazu, v katerem izdelujejo kakav, kakavovo maslo in preproste čokolade za domači trg.

Odkar sodelujejo z alternativnimi tržnimi organizacijami, se je njihova gospodarska situacija precej izboljšala, in to ne le zaradi zagotovljene minimalne cene, ampak tudi zaradi posvetovalne dejavnosti in skupnih razvojnih načrtov. Leta 1998 so v Evropi začeli izdelovati tudi čokolado Mascao iz ekološko pridelanega kakava, ki zraste na plantažah kooperantov organizacije El Ceibo. Določen delež višje cene,ki jo zagotavlja pravična trgovina, obdržijo proizvajalci sami, o porabi preostalega deleža pa odloči generalna skupščina El Ceiba. Nazadnje so sredstva investirali v tovarno za predelavo kakava.

EMA (Združenje za pravično trženje) povezuje skupine, posameznike, družinske obrate, zasebna podjetja in kooperative, ki jih je danes že 41. Paleta izdelkov je zelo pestra: glasbila, svilene rute, izdelki iz usnja, glavniki, krtače... Kot surovino uporabljajo predvsem bombaž, svilo, glino, bambus, usnje, les in kamen. Pomen združenja EMA za izdelovalce je predvsem na področju razvijanja izdelkov, zagotavljanja kakovosti, oblikovanja in oskrbovanja s surovinami, pri posredovanju brezobrestnih posojil ter pri prodaji oziroma izvozu izdelkov. Izdelovalci sami določajo ceno za svoje izdelke. K njej prištejejo stroške za prevoz, pakiranje, nadomestilo za inflacijo ter 10 odstotkov za stroške združenja. S tem denarjem EMA financira dejavnosti in servisne storitve za izdelovalce. 25 odstotkov morebitnega dobička gre v sklad, iz katerega izplačujejo brezobrestna posojila ter zagotavljajo vnaprejšnja plačila skupinam izdelovalcev, 50 odstotkov sredstev gre v delovni kapital organizacije, preostalih 25 odstotkov pa je namenjenih za promocijo in razvoj izdelkov.

Okrožje Bolgatanga v zgornji vzhodni regiji Gane leži na robu sahelske Afrike in je eden od klimatsko najbolj neprijaznih in najrevnejših predelov Gane. Kot pomemben vir dodatnega zaslužka se je med pripadniki plemena Frafra okoli Bolgatange razvilo pletenje košar. Pletenja se je naučilo okrog 2.000 ljudi in sodelovanje s podjetjem Getrade FPS jim prinaša dodaten zaslužek. Vsaka družina je sčasoma razvila svoje vzorce in oblike. Podjetje Getrade, ustanovljeno 1986, da bi pomagalo majhnim kmetom in proizvajalcem pri širjenju na nove trge, podpira in koordinira neodvisne lokalne obrtnike in vzpodbuja izvoz njihovih izdelkov, kakršni so glasbeni inštrumenti (marakas, bobni, djembe), košare Bolga, leseni dekorativni izdelki in pohištvo.

Izdelki prihajajo iz delavnice v kraju Madampe, severno od Colomba, na zahodni obali Šri Lanke. Podjetje se imenuje Gospel House in je bilo ustanovljeno 1976 z namenom omogočiti usposabljanje in delo neizobraženi in brezposelni mladini. Danes obrtniki prejemajo mesečne plače, deležni so zdravstvenega in življenjskega zavarovanja, pokojnin, brezobrestnih posojil in štipendij za šolanje otrok. Ves dobiček, ki ga ustvari Gospel House, se vlaga nazaj v podjetje. Paleta izdelkov obsega sestavljanke in druge lesene igrače. Ponavadi jih izdelujejo iz lesa drevesa albicija (Albizzia falcataria), ki je eno od najhitreje rastočih dreves na svetu. Iz žagovine in lesnega prahu, ki predstavlja odpadek pri proizvodnji, obrtniki ustvarjajo majhne figure.

Cilj organizacije Grameen Crafts, ki je bila ustanovljena leta 1995, je socialno-ekonomski razvoj obrtnikov.  Ta nevladna organizacija poskuša vzpostaviti obrtniška mikro podjetja, nuditi tehnično pomoč, podporo pri trženju in delovanju obrtnikov ter podpirati majhne nevladne organizacije in skupine samopomoči. Najpomembnejša ciljna skupina je tradicionalna obrtniška kasta v najrevnejši indijski zvezni državi Utar Pradeš, kjer je nepismenih kar 66 % od 128 milijonov prebivalcev. Proizvajalci, ki so organizirani v neformalne delovne skupnosti, nimajo svoje  zemlje in so popolnoma odvisni od dohodka, ki jim ga daje obrt. Grameen Crafts sodeluje s tremi tekstilnimi, eno keramično in dvema kamnoseškima skupinama. S tkanjem se ukvarjajo izključno moški, ženske pa opravljajo pripravljalna dela (predenje niti) pa tudi dela, ki pridejo na vrsto šele po tkanju (na primer šivanje). Grameen Crafts proizvaja in izvaža keramiko, rokodelske izdelke in izdelke iz blaga, med drugim pogrinjke, krožn ike in skodelice, vaze, prte in prtiče, posteljna pregrinjala, posteljnino in tradicionalni nakit, narejen iz školjk, korald (steklenih in plastičnih), poldragih kamnov itd.

Izdelki iz alpake nastajajo v delavnicah v Lurínu, Huancavelici in Punu. Gre večinoma za družinske delavnice, v katerih na mesec izdelajo do 500 puloverjev. Delajo predvsem z ročnimi pletilniki. Število naročil se glede na sezono zelo spreminja in zato ni mogoče zagotoviti rednega dohodka prek celega leta. Predelava kontroliranega ekološkega bombaža v spomladanske in poletne puloverje tako predstavlja poskus, da bi zmanjšali odvisnost od »zimskih izdelkov« iz volne alpaka.

KAFULI je majhna lokalna nevladna organizacija iz mesta Bobo Dioulasso v Burkina Fasu. V osnovi je nastala kot združenje za podporo pri izobraževanju otrok, nadaljevala je z osnovanjem mladinskega centra in se šele kasneje lotila izobraževanja o pravični trgovini, skupaj s pravičnotrgovinskim ateljejem za barvanje na blago. Sčasoma je izobrazila ali pa pod svoje okrilje spravila okoli 20 proizvajalcev različnih izdelkov domače obrti ali umetniških izdelkov. Proizvodnja večinoma temelji na tradicionalnih lokalnih tehnikah, vse je izdelano ročno, materiali so pogosto okolju prijazni, celo reciklirani. Proizvajalci so del »družine« KAFULI, vsake toliko se sestanejo in dogovarjajo o skupnih zadevah. Strinjajo se tudi, da gre del dobička od prodaje njihovih izdelkov za razvijanje proizvodnje, iskanje novih trgov in za podporo omenjenemu mladinskemu centru. Adiara Traore, Aissa Gouem, Thiam Mounirou, Dicko Mohammed, Zongo Parfait, pa tudi kovači/umetniki v bronu združenja »Libre comme l*art«, so med prvimi in stalnimi proizvajalci KAFULI-ja, njihovi izdelki pa segajo od blaga in oblačil, izdelanih z zahodnoafriško tehniko barvanja z zemljo ali pa s tehniko batik, do usnjenih tuareških izdelkov, kipcev in okrasnih izdelkov iz brona, zelo raznolikega nakita, inštrumentov ter rezljanih izdelkov iz lesa.

Z organizacijo Kalangu, ki ima 27 članov, od tega 10 žensk, sodeluje pet skupin proizvajalcev: lesarji, rezbarji, kovači, izdelovalci bobnov ter šivilje ali krojači. Cilj organizacije je, da bi bilo v njej zaposlenih vsaj 30 odstotkov žensk. Del njenega dobička ostane v skupni blagajni za zdravstvene in razvojne projekte, nekaj pa ga uporabijo tudi za zdravstveno varstvo, stanovanja, pogozdovanje, finančno podporo za obdobja brez dohodkov, za infrastrukturo, na primer za ureditev skladišča ali pisarne, pa tudi za delavnice in skupne projekte.

Sedež KKM je v mestu Dehra Dun (280 km severno od Delhija). Člani te organizacije so skoraj vsi nekdanji gobavci, ki jih v Indiji tudi potem, ko ozdravijo, ponavadi izobčijo in potisnejo na rob družbe. Delovno mesto zaposlenih je odvisno od tega, kakšne težave ima posameznik. Najbolj prizadeti opravljajo najpreprostejša opravila (npr. čiščenje vlaken), vendar pa plačilo ni odvisno od težavnosti dela, ki ga opravlja posameznik. Za višino plačila se dogovorijo vsi zaposleni in je odvisna od učinkovitosti pa tudi od stopnje prizadetosti posameznika. Delavci so plačani z denarjem ter v naravi, vsi pa so upravičeni do brezplačne osnovne zdravniške oskrbe. Odeje in preproge v KKM izdelujejo popolnoma ročno. Vse, čiščenje volne, predenje, barvanje, sukanje, navijanje in tkanje, opravijo ročno. Samo tako lahko zagotovijo delo za tako veliko prizadetih. Sčasoma so ljudje v naselbinah za gobavce dosegli precej visoko življenjsko raven: zidane hiše s sanitarijami in tekočo vodo.

Prvotna naloga organizacije Machakos, ki je bila ustanovljena 1964, je bilo trženje kave za poljedeljske kooperative v okrožju Machakos. Danes večinoma pomaga marginaliziranim proizvajalcem ročne obrti, ki izdelujejo rezbarije iz lesa, košare, kipce iz kamna itd. Organizacija sodeluje z več kot 20 ženskimi skupinami in 6 obrtniškimi kooperativami, kar predstavlja preko 6000 posameznikov. Pomaga jim pri prodiranju na trge, produktnem načrtovanju in razvoju ter izobraževanju. Organizacija za odkupljen izdelek proizvajalcu ponavadi plača enkrat več, kot je normalna tržna cena. Za torbo iz sisala, na primer, dobi 150 kenijskih šilingov, čeprav bi zanjo na lokalnem trgu iztržil približno 80 šilingov. Torbe so narejene iz rastline isa, ki je podobna majhni aloji iz družine agav in raste tako rekoč povsod. Košare in torbe izdelujejo tudi iz drugih vrst rastlin in trav; košare turkana so narejene iz palmovih listov, v zahodni Keniji in Ugandi pa za izdelavo uporabljajo vodno hijacinto iz Viktorijinega jezera.

Mai Handicrafts je program, namenjen otrokom z ulice. Začel se je tako, da je skupina socialnih delavcev ponudila revnim in zapuščenim otrokom, ki zaradi visokih šolnin niso hodili v šolo, delo in jih vzpodbudila k vključevanju v neformalne oblike izobraževanja. Zdaj, ko je šolanje otrok v Vietnamu brezplačno, organizacija omogoča delo njihovim materam in starejšim sestram, ki tako prispevajo k družinskim prihodkom in si izboljšujejo ekonomsko-socialni status. Ženske izdelujejo lutke, košare, posodice iz bambusa, podstavke, blazine itd.

Organizacija Mango True Mirage je bila ustanovljena 1998, da bi zastopala spretne obrtnike iz ekonomsko marginaliziranih skupin iz Kenije. Svojim članom omogoča izboljšanje ekonomskega položaja, hkrati pa so le-ti del svèta in imajo tako možnost sodelovati pri sprejemanju odločitev organizacije. Namen organizacije je pomoč marginaliziranim skupinam pri razvoju in izdelavi izdelkov, s čimer izboljšujejo socialno-ekonomski položaj teh skupin. Njihovi najznačilnejši izdelki so okrogle in barvite pletene košare KIONDO ter rezbarski izdelki. Pri izdelavi uporabljajo lokalno dostopne materiale, kakršni so les, milni kamen, sisal, bananina vlakna, usnje in koralde. Mango True Mirage sodeluje z več kot 3300 rokodelci (od tega tretjino žensk) iz predelov Machako in Kisii.

Prva perujska pravično trgovinska organizacija Minka, ustanovljena 1976, sodeluje z več kot 3000 demokratično organiziranimi proizvajalci, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi dejavnostmi: pletenjem, tkanjem stenskih slik iz alpake, izdelovanjem glasbil, otroških igrač, nakita in keramike, pletarstvom in drugim. Predmete izdelujejo s tradicionalnimi orodji in ob majhnem denarnem vložku. Surovine najpogosteje predelujejo kar sami – tako na primer sami strižejo, perejo in predejo volno alpaka. Večina obrtnikov ima v lasti nekaj zemlje, na kateri pridelujejo hrano zase in za domačo tržnico. Nekatere družine redijo tudi domače živali. Cilj organizacije Minka je vzpodbujanje trajnostnega razvoja, utrjevanje kulturne identitete ter ohranjanje tradicionalnih tehnik in naravnega okolja.

Tanzanijsko ljudstvo Makonde živi na planotah na jugu države in predstavlja družbo, v kateri ima dominantno vlogo ženska, na kar kaže tudi njihov ustvarjalni mit, saj so za prvi iz ebenovine izrezljani človeški lik ustvarili prav žensko podobo. Figure Makonde izdeluje 30 članov kooperacije Singa, katerih glavni motivi so čaščenje prednikov in mater, duhov in predvsem vsakdanjika, erotike ter skupnega življenja ljudi. Glasbila izdelujejo pripadniki plemena Wagogo (skupina Mwimbe), ki prebivajo v bližini ekonomskega glavnega mesta Dodoma. To ljudstvo je pri paši velike živine razvilo rafinirano glasbeno umetnost pa tudi bogato paleto majhnih ročnih glasbil. Organizacija Mikono (kar v svahiliju pomeni »roke«) predstavlja delniško organizacijo, v kateri izdelovalci in drugi zaposleni enakopravno odločajo na vseh ravneh. V organizaciji sodeluje približno 600 izdelovalcev, ki so razpršeni po celi državi; ženske so odgovorne za izdelovanje košar, tekstila in keramike, rezbarstvo in izdelovanje glasbil pa je v domeni moških. Približno 30% izdelkov se trži v državi, 70% pa izvažajo predvsem pravičnim trgovinam. Mikono je ena največjih izvoznic tradicionalne tanzanijske obrti.

Danes je pri organizaciji MIM na najrazličnejših področjih obrti registriranih okoli sto članov. Ukvarjajo se med drugim s predelavo lesa, izdelavo keramike, visečih mrež, lesenih posod ter s predelavo tkanin. Zaenkrat izvažajo samo viseče mreže, lesene posode in keramiko. Drugi proizvajalci delajo za domače tržišče, predvsem za tržišče umetne obrti v Masayi, ki jo obišče veliko turistov. Do danes se je organizaciji MIM pridružilo 26 izdelovalcev visečih mrež. Mesečno izdelajo 2000 visečih mrež, od tega pa jih samo 1200 lahko prodajo po dobrih cenah v sistemu pravične trgovine, preostale morajo prodati na domačem tržišču. Ukvarjajo se tudi s pridelavo osnovnih živil.

Med tradicionalne zimbabvejske obrti spadajo predvsem pletenje košar, lončarstvo, obdelava lesa in kamna ter izdelovanje rogoznic iz rafije. Izdelovanje košar in rogoznic, pa tudi lončarstvo, je predvsem ženska dejavnost. Dobre lončarke pogosto slovijo tudi zunaj svojih vasi in dobivajo naročila iz širše okolice. Pogosto se povežejo s svojimi sosedami, ki jim pomagajo pri prodaji. Obdelava lesa in kamna pa je predvsem moško delo. Orodje, ki ga pri tem uporabljajo, je izredno preprosto in ga večinoma izdelajo kar sami.  Center sodeluje predvsem s kooperativami ali drugače organiziranimi skupinami, vanj pa svoje izdelke pošiljajo tudi posamezniki in majhni obrati. Ženske predstavljajo okoli 80 odstotkov vseh proizvajalcev.

Pekerti je agencija za družbeni razvoj, ki že od leta 1975 deluje v Jakarti. Cilj te organizacije je omogočiti dodatni zaslužek številnim malim kmetom in ljudem s podeželja, saj njihov dohodek od kmetijstva v zadnjih letih nenehno upada. Organizacija sodeluje z okoli 1000 obrtniki, ki izdelujejo tradicionalne izdelke umetne obrti, ki že počasi izginjajo, in sicer otroške igrače in kuhinjske pripomočke iz lesa, košare, nakit, maske, inštrumente, keramične izdelke, usnjene izdelke itd. Organizacija za njih izvaja usposabljanja na področju podjetništva, skrbi za kontrolo kvalitete izdelkov, jim nudi možnost najema posojil, skrbi za plačilo šolnin in jim pomaga pri plačilu zdravstvenih storitev.

Organizacijo PODIE, ki združuje pridelovalce začimb, so ustanovili leta 1985 v Negombu na zahodni obali Šrilanke. Organizacija si prizadeva izboljšati življenjski standard majhnih kmetov, zato začimbe kupuje pri pridelovalcih in jih brez posrednikov proda organizacijam pravične trgovine po svetu. Zaradi krajše trgovske verige lahko Podie kmetom za začimbe plača od 25 % do 40 % več od tržnih cen. Tako lahko pridelovalci plačajo šolanje otrok, dostojno bivališče, zdravstveno oskrbo družin in ureditev sanitarnih razmer.

Podie se loteva številnih dejavnosti, ki še pripomorejo k dvigu standarda pridelovalcev:
- izobraževanja kmetov, namenjenega izboljšanju kakovosti pridelkov in nadzora kakovosti;
- izobraževanja o ekološkem kmetovanju ter zanj potrebne naložbe;
- vzpostavitev sistema oskrbe domov z električno energijo;
- vzpostavitev sistema posojil, dostopnih majhnim kmetom;
- izobraževanja predšolskih otrok.

Podie sodeluje s tremi skupinami žensk, ki se večinoma ukvarjajo z izdelavo embalaže, ter šestimi skupinami pridelovalcev začimb, med njimi je tudi skupina kmetov iz vasi Wanniamunukula. To je odročna vasica v sušnem okrožju Putlam, kjer pridelujejo čili, ingver in gorčico. Slednje morajo vsako leto na novo posaditi, medtem ko lahko začimbe kot so klinčki, muškatni orešek in kardamom dajejo pridelek sto let.

Kmetje v Wanniamunukuli dolgo niso imeli ustreznega namakalnega sistema, zato jih je v sušnih obdobjih teplo pomanjkanje vode, prepotrebne za kmetovanje. S pomočjo organizacije Podie so obnovili vrsto let zanemarjena in opuščena vaška vodna zbiralnika (umetni jezeri), tako lahko kmetje v sušnem obdobju načrpajo dovolj vode. Skupina kmetov v Wanniamunukuli se spopada tudi z drugačnimi težavami. Divji sloni in druge živali ponoči uničujejo pridelke, zato so kmetje na posestvih postavili drevesne opazovalnice, iz njih s petardami in z zganjanjem hrupa odganjajo živali.

Indijanska plemena predstavljajo kar 60 odstotkov prebivalcev Gvatemale. »Indígenas«, kot jim pravijo v Gvatemali, so trpeli pod več kot tridesetletno vojaško diktaturo. Da bi se vsaj malo uprli represiji in marginalizaciji, so člani nekdanje gverilske skupine leta 1988 ustanovili tkalsko zadrugo Pop Atziak. Namen zadruge, katere ime v prevodu iz jezika Quiche pomeni »stkana zgodovina«, ni le izboljšanje gospodarskega položaja članov, ampak tudi krepitev identitete Majev in njihovega položaja med gvatemalskimi prebivalci. Več kot 55 družin, ki delujejo v okviru te organizacije, si s prodajo izdelkov iz bombaža zagotavlja sredstva za preživetje. Skupaj raziskujejo in oživljajo majevsko kulturno dediščino in s tem krepijo tako vezi v družinah kot tudi v celotni skupnosti.  Pri izdelavi tkalskih izdelkov še danes uporabljajo tradicionalne statve, tehnike in načine barvanja. Tkejo s pomočjo majhnih pa tudi velikih statev, kakršne poznamo tudi pri nas, odvisno od širine tkanine in od načina tkanja.

Po zaprtju ameriškega vojaškega oporišča Subic Bay, od katerega je bilo mesto Olongapo gospodarsko popolnoma odvisno, so morali prebivalci poiskati nove vire dohodka. Tako si je okoli 130 ljudi poiskalo delo v okviru organizacije Preda, za katero izdelujejo predmete iz rastline ratanga. Drug projekt – projekt za sušenje sadja, je namenjen predvsem revnemu prebivalstvu s podeželja. Projekt omogoča nove vire dohodka, da družine lahko preživijo, ne da bi morali njihovi otroci kot sužnji delati kje v mestu.

Prescraft (prezbiterijanski obrtniški center) je neprofitna organizacija, ki jo je v Kamerunu vzpostavila prezbiterijanska cerkev, da bi pomagala deprivilegiranim obrtnikom. Moški in ženske, zaposleni v treh proizvodnih centrih, delajo doma in izdelke – glasbene inštrumente, rezbarije iz lesa, lončene izdelke, košare in bronaste odlitke – pošiljajo Prescraftu. Organizacija zaposluje okoli 800 obrtnikov, med katerimi je 40% žensk.

Pueblos del Sur je neprofitna tržna organizacija, ki združuje majhne proizvajalce na področju obrti in sodeluje z okoli 100 majhnimi delavnicami. Približno 70 odstotkov članov živi v okolici mesta Santiago de Chile, stike pa imajo tudi s petimi delavnicami Indijancev Mapuche. Cilj organizacije je prodaja izdelkov, ki ustrezajo čilski kulturni tradiciji, pri čemer proizvajalcem pomagajo pri razvijanju novih izdelkov. Pueblos del Sur pripravlja tudi različne socialne programe in skrbi za izobraževanje. Organizacija tesno sodeluje tudi z drugimi organizacijami in socialnimi ustanovami, ki dajejo njenim članom psihološko podporo in finančno pomoč. Člani organizacije izdelujejo nakit, lončeno posodo, kipce, usnjene izdelke, košare in klicalce dežja.

Masiko Saara je ena od proizvajalk čudovitih košaric iz okolice Fort Portala na zahodu Ugande. Stara je 32 let. Košarice plete ob večerih in takrat, ko ni sezone za pridelovanje kasave, fižola, arašidov in banan. Povprečno naredi 5 košaric mesečno in zasluži nekaj denarja – približno 3 USD na košarico –, ki ga porabi za šolanje svojih treh sinov. Je namestnica vodje ženske skupine Robingo, v katero je vključenih okoli 18 žensk iz okoliških zaselkov, ki izdelujejo različne vrste košar, krožnikov, šatulj. Pri snovanju oblike in vzorcev košaric, ki so obarvane z naravnimi barvami, skupini pomaga tam živeča Nizozemka. Vsi izdelki so narejeni iz trav (papirus in palmovi listi), ki jih izdelovalke same naberejo na polju.

Organizacija SAFRUDI pripravlja različne programe in dejavnosti v korist socialnega razvoja na zapostavljenih območjih, njen podjetniški oddelek Saffy Handicrafts, ustanovljen leta 1966, pa se ukvarja tudi s proizvodnjo in prodajo izdelkov domače obrti. Proizvodna področja so tri: predelava školjk, šivanje in vezenje ter druga ročna dela. Saffy omogoča delo več kot 1000 ljudem, med njimi tudi 40 obrtnikom, ki delajo v njenih delavnicah. Poleg zaposlitve in poštenega plačila jim ponuja tudi izobraževalne seminarje, poklicno usposabljanje, finančno in zdravstveno pomoč.

Sarba Shanti Ayog (SASHA) je bila ustanovljena leta 1978 z namenom, da bi obrtnikom iz cele Indije pomagala pri prodaji njihovih izdelkov. Sedaj sodeluje z več kot 150 skupinami obrtnikov in njihovimi skupnostmi. Pomaga jim pri oblikovanju in razvoju izdelkov ter organizaciji. V njihovih delavnicah predelujejo kozje usnje v denarnice, etuije, obeske za ključe in podobno. Imajo tudi svoj razstavni prostor, s čimer pokrivajo lokalno tržišče. Njihov zaslužek je glede na tamkajšnje razmere sicer dober, vendar pa se ukvarjajo tudi z gojenjem rib, perutnine in sviloprejk, kar proizvajalcem zagotavlja še dodaten zaslužek, saj sama obrt ne zadošča za vse življenjske potrebe posameznih družin.

Señor de Mayo ima približno 900 članov. Okoli 93% jih je ekonomsko in socialno zelo zapostavljenih žensk, 7% pa je moških. Na sedežu uprave so zaposleni tudi telesno in duševno prizadeti ljudje. Izdelovanje glasbil ali pletenin iz alpake (to so večinoma ročno pleteni in na ročnih statvah izdelani modni dodatki) ne zadošča, da bi zaslužili dovolj za življenje. »Tipičen član naše organizacije,« piše Señor de Mayo, »je ženska iz etnične skupine Ajmara, ki ima le osnovno znanje španščine in je nepismena. Ima družino in zaposlitev, ki pa ne zadostuje za preživetje. Señor de Mayo ji omogoča pomemben dodaten vir zaslužka.«

Silence je projekt samopomoči, ki je že od leta 1977 namenjen gluhim ter duševno in telesno prizadetim osebam. Ponuja jim možnost za izobraževanje, delo in zaslužek, upravičeni pa so tudi do pokojnine ter zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja. Leta 1986 je bil ustanovljen Silence Training Institute, v katerem se invalidi izobražujejo v računalništvu in se učijo umetne obrti. Izdelujejo dišeče palčke, sveče, voščilnice in nakit. Izdelke prodajajo v tujino pa tudi v lokalnih indijskih trgovinah. Silence trenutno sodeluje z okoli 200 posamezniki. Približno polovica se jih po zaključenem izobraževanju vključi na redni trg dela, druga polovica pa se jih redno zaposli v eni od delavnic pri Silence.

SIPA , ustanovljena leta 1986, je združenje proizvajalcev Južne Indije, ki sodeluje z več kot 60 obrtniškimi skupinami (z okoli 10.000 obrtniki) pri razvoju, trženju in izvozu izdelkov. Obrtnikom nudi poklicno usposabljanje, izobraževanje in svetovanje. Več kot 80 odstotkov projektov je namenjenih ženskam, saj bi jim radi omogočili, da bi se same organizirale, odkrivale skupne interese, vpeljale kolektivno vodstvo ter z aktivnim sodelovanjem dosegle zadovoljstvo in samozavest.

Tako imenovana pobuda khadi (= doma tkana tkanina), ki se je razvila na predlog Mahatme Gandija v okviru njegovega boja za neodvisnost, je simbol upora proti izkoriščevalski trgovini z bombažem in tekstilom. Ročno izdelana indijska ruta naj bi predstavljala nasprotje britanskemu uvozu tekstila in okrepila ekonomsko samostojnost indijskih vasi. Zaradi katastrofalnega gospodarskega in socialnega položaja so kmečke ženske iz regije Sundarban (južno od Kalkute, na meji z Bangladešem) obudile to zamisel in leta 1978 z vsega 18 evri začetnega kapitala ustanovile organizacijo SKVIS. Danes je v njihove dejavnosti vključenih več kot 2.000 žensk, dodatnih 12.000 pa jih ima od delovanja SKVIS posredno korist. Ženske predejo, tkejo, tiskajo in predelujejo svilo in bombažne tkanine v tehniki batika ali bločnega tiska. V majhnih kmetijskih podjetjih same pridelujejo ekološki bombaž in svilo, tudi barve izdelujejo same in na naravni osnovi (rastlinska barvila). Ženske torej nadzorujejo celoten proizvodni proces od pridelovanja surovin do končne izdelave tekstila. Pod okriljem organizacije SKVIS imajo zagotovljene varne delovne pogoje, minimalne plače, 8-urni delavnik in pravico do dopusta.

Sonam in Mela sta dve od številnih tibetanskih begunk, ki se v Nepalu preživljajo z izdelovanjem in prodajo nakita. Sonam je, tako kot 60% žensk v Nepalu, nepismena. Nakit izdelujejo (in nosijo) tako ženske kot moški. Ogrlice iz kamnov in rogov imajo praviloma le estetsko vlogo in na njih se le izjemoma pojavi kak budistični motiv. Posebno cenjene pa so med Tibetanci zapestnice in ogrlice, izdelane iz kosti, z osmimi budističnimi simboli oziroma osmimi srečnimi znamenji: senčnikom, zlatima ribama, zakladno vazo, lotosom, belo školjko, neskončnim vozlom, praporom zmage in zlatim kolesom. V tibetanski tradiciji vsak izmed teh simbolov predstavlja določen del Budovega telesa.

Organizacija Tara Projects je bila ustanovljena 1973, da bi izboljšala kvaliteto življenj pripadnikov najbolj ogrožene indijske družbene skupine, ''nedotakljivih''. Tara je bila prva indijska organizacija, ki se je zavzemala za pravična plačila, neformalne izobraževalne programe za otroke in ženske, zdravstveno in okoljsko osveščenost, projekte opismenjevanja in dodatna izobraževanja za svoje obrtnike. Z organizacijo trenutno sodeluje skoraj 1000 obrtniških družin, ki so upravičene do zdravstvenega zavarovanja, varčevalnih shem, brezobrestnih posojil in poklicnega usposabljanja. Med skupinami proizvajalcev so obdelovalci kamna lojevca, tkalci, izdelovalci predpražnikov in nakita, šivilje, keramiki in rezbarji.

V Bangladešu je v industriji pridelave in predelave jute udeleženih kar 43 % za delo sposobnega prebivalstva. Jute Works je neprofitno usmerjena prodajna organizacija, s sedežem v Daki, ki podpira ženske kooperative. Sodeluje z več kot 4.000 ženskami v 154 delavnicah. Najpomembnejša naloga te organizacije je trženje izdelkov iz jute, ustvarjanje delovnih možnosti za ženske in predvsem pomoč pri dvigovanju njihove samozavesti. Za ženske pomeni denar, ki so ga same zaslužile, korak proti neodvisnosti in prispeva k večji veljavi ženske v bengalski družbi. Poleg delovnih mest, Jute Works zaposlenim ponuja tudi možnost opismenjevanja in različne vrste izobraževanj, dejavni pa so tudi v programih varovanja okolja in pri kreditiranju kooperativ. Ker povpraševanje po izdelkih iz jute niha, ga skušajo kompenzirati z zaslužkom od reje drobnih živali in s pridelavo sadja ter zelenjave.

TK Beads je družinsko podjetje, ki izdeluje perle iz recikliranega stekla. Proizvajalci so po rodu iz ljudstva Krobo, ki izvira iz območja jezera Volta na vzhodu Gane. Ljudje iz tega ljudstva že stoletja izdelujejo steklene perle, s pomočjo starih steklenic, ki jih dobivajo iz cele Afrike in tudi drugih delov sveta. Zapestnice in ogrlice so sestavljene iz dveh vrst perl, perl iz steklenega prahu (powder glass beads) in pa tako imenovanih ročno poslikanih millefiori perl (hand painted millefiori beads), ki so ime dobile po tem, da posnemajo svetovno znane beneške perle. Perle izdelujejo tako, da stare steklenice najprej s kladivom zdrobijo in potem v možnarju spremenijo v prah, ki ga v izbranih barvnih nizih naložijo v glinene kalupe, katere dajo v vročo peč, da se stopijo in oblikujejo v želeno obliko. Še vroče jih vzamejo iz peči in jim naredijo luknjo, skozi katero bodo kasneje nanizali vrvico. Nekatere perle potem ko se shladijo še ročno poslikajo. Steklene perle ljudstvo Krobo še danes uporablja pri različnih tradicionalnih običajih, kot so iniciacijski obredi deklic.

Tibet je bil do kitajske invazije leta 1949 samostojna država z lastnim jezikom, kulturo in vero. Po kitajski invaziji je umrlo 1,2 milijona Tibetancev (okoli petina celotnega prebivalstva). Uničenih je bilo več kot 6000 samostanov ter drugih verskih ustanov in kulturnih središč. Leta 1959 je tudi duhovni, verski in politični vodja Tibeta, Dalaj Lama, odšel v Indijo, kjer je našel politično zatočišče. Sedež tibetanske centralne uprave in parlamenta je Dharamsala (Severna Indija), ki leži blizu meje s Tibetom. Tu ima sedež tudi CTRC (Centralni tibetanski komite za pomoč), ki se zavzema predvsem za prizadete člane družin tibetanskih beguncev. TRSHH je komercialna veja tega društva in skrbi za prodajo izdelkov, ki jih Tibetanci izdelujejo v obrtniških centrih. Te centre vodijo kot kooperative ali društva. Zdaj dela TRSHH z devetimi takšnimi centri, v katere je vključenih okoli 1250 družin, ki tako pomagajo približno 5000 ljudem. S tem jim omogočajo nove možnosti za zaslužek in jim pomagajo ohranjati tibetansko kulturo. Poleg torbic in inštrumentov izdelujejo bakrene izdelke, tekstil, preproge, srebrn nakit in izdelke iz lesa.

UARM je združenje obrtnikov iz mehiške regije Michoacána, v katerega je vključenih 13 obrtniških kooperativ. UARM trenutno sodeluje z okoli 200 družinami. Bogata paleta njihovih izdelkov obsega pletenine, keramiko, viseče mreže, oblačila ter predmete iz lesa. Ker pa izvoz zadnja leta nazaduje, se proizvajalci ukvarjajo tudi s poljedelstvom. UARM jim pomaga pri razvijanju novih izdelkov in promociji na evropskem trgu. Proizvajalci cene za svoje izdelke določajo sami, UARM pa, glede na izdelek, zaračuna maržo, s katero pokrijejo stroške promocije ter svetovanja pri proizvodnji, izvozne stroške in administrativno delo.

Organizacija Undugu (Undugu je kiswahilijska beseda za solidarnost in bratstvo), ki jo je leta 1973 ustanovil beli misijonar oče Arnold Grol, pomaga tisočim deprivilegiranim Kenijcem z razvojem malih podjetij, neformalnimi izobraževanji, zaposlitvami in zdravstvenimi programi. Prav tako priskrbi hrano, zatočišče, izobrazbo in rehabilitacijo otrokom s ceste. Sodeluje pa tudi z obrtniki in trži njihove izdelke, kakršni so izdelki iz kamna, košare, lesen solatni pribor itd.

Najpomembnejši so predmeti iz lojevca. Obdelava lojevca ima v Keniji dolgo tradicijo, omejena pa je samo na zahodni del države, kjer so naravna nahajališča tega kamna (maweya kisii). Ženske, ki kamen ponavadi obdelujejo, najamejo moške, da ga razbijejo na manjše kose. Obdelovanje kamna je lahko, vendar prebivalci verjamejo, da ga dovolj lepo lahko obdelajo le ženske. Pri oblikovanju se prepustijo domišljiji, ponavadi pa upodabljajo tamkajšnje živali in predmete iz vsakdanjega življenja. Barve so umetne.

Okoli 600 žensk in moških, proizvajalcev umetne obrti, je združenih v organizaciji Valerian. Posamezne obrtniške skupine so sestavljene iz muslimanov, kristjanov in hindujcev. Izdelujejo predvsem različne vrste košar iz palmovih listov. Izkušene ženske pri tem prevzemajo vlogo učiteljic in poučujejo novinke. Večina žensk nima drugih možnosti za zaslužek. Proizvodnja poteka po domovih ali v majhnih skupinah po vaseh. Ženske iz bližnje okolice posameznega obrtniškega centra prihajajo naravnost v center, kjer oddajajo svoje izdelke, dobijo plačilo in sprejemajo nova naročila.

Wuppertalski pridelovalci čaja rooibos - združenje kmetov

Proizvajalci čaja rooibos živijo v Wupperthalu in vzhodno od Clanwilliama (Western Cape), kjer ima velik vpliv Moravian Church (evangeličanska verska skupnost). Združenje kmetov je bilo ustanovljeno s pomočjo CIRD, lokalne nevladne organizacije, ki proizvajalcem posreduje strokovno, tehnično in organizacijsko podporo. Združenje kmetov (Farmers Assosiation) je v pravični trgovini neposredni poslovni partner. Pridelovalci čaja rooibos načrtujejo za prihodnost tudi lastno predelavo čaja. Trenutno se trudijo skupaj s CIRD in drugimi sodelavci za trženje čaja, izboljšanje proizvodnih pogojev in financiranje ter šolanje kmetov. Čaj predelajo v majhnem južnoafriškem podjetju Khoisan Tea, pakirajo pa v družinskem podjetju s petnajst zaposlenimi. Trženje čaja je prevzelo izvozno podjetje Coetzee&Coetzee.

Pridelovalke in pridelovalci

V Wupperthalu se s proizvodnjo čaja rooibos ukvarja okoli štirideset predvsem temnopoltih kmetov. Deset jih ima lastno zemljo (okoli 2 ha), ostali kmetje nabirajo čaj na posestvih Moravian Church (okoli 36 000 ha), vendar so to majhni kmetje in ne živijo samo od nabiranja čaja. Medtem ko se možje ukvarjajo s kmetijstvom, delajo žene predvsem v prvi predelavi čaja. Tehnično podporo pri proizvodnji jim zagotavlja med drugim tudi podjetje Coetzee&Coetzee, ki je odvisno od čaja rooibos v Wupperthalu. Žetev čaja je med januarjem in aprilom. Povprečen donos je 300 kg/ha. Tona sveže nabranih listov da 350 kg čaja. Kmetje čaj zdrobijo in posušijo. Nadaljnja predelava poteka v manjših južnoafriških podjetjih (glej zgoraj). Poleg čaja rooibos pridelujejo tudi pomaranče in krompir.

Xochipilli je nevladna in neprofitna organizacija, ki pomaga obrtnikom pri iskanju trgov za prodajo izdelkov ter finančnem osamosvajanju. Združuje več kot 800 družin, ki jim nudi usposabljanja v povezavi s trženjem in razvojem izdelkov. Njeni člani izdelujejo izdelke iz stekla, keramike, žgane gline, palminih listov, pločevine, lesa in papirja, iz njih pa izdelujejo nakit, ogledala, glasbila, maske in drugo. Stekleni izdelki prihajajo iz krajev Tonalá, Jalisco in Texcoco. Kot surovino zanje uporabljajo izključno reciklirano steklo. Stopljeno steklo oblikujejo v želeno obliko s pomočjo pihalnih cevi.

Y development od leta 1982 trži produkte lokalnih obrtnikov za izvoz na zahod. Revnim prebivalcem vasi severne Tajske omogoča soliden zaslužek s poučevanjem in razvijanjem obrti. Organizacija sodeluje z več kot 30 skupinami in zaposluje preko 500 obrtnikov. Z zaslužkom od prodaje financira kmetijske razvojne projekte, s katerimi investirajo v razvoj ženskih iniciativ, prehranske programe, nego otrok in izobraževanje. Skupine, ki sodelujejo z Y Development izdelujejo različne izdelke, kakršni so glasbeni inštrumenti, lesene škatle in izdelki iz keramike. Za nekatere proizvajalce predstavlja obrt čisti dodatni dohodek h kmetijstvu, zato se kmetje ukvarjajo z obrtjo večinoma takrat, ko niso zaposleni s setvijo in žetvijo. Spet drugi živijo izključno od obrtniških izdelkov, na primer lončarji in keramiki.

Zadrugo Coopercaju je z namenom organiziranja pridelave, predelave, prodaje, prevoza in pakiranja indijskih oreškov leta 1991 ustanovilo 30 družin. Zadruga se je že na začetku povezala s švicarsko organizacijo pravične trgovine Claro, ki jim pomaga pri prodaji in zagotavljanju kakovosti pridelkov. Podpore organizacije pravične trgovine Claro je nedvomno pomembno pripomogla k uspehu projekta in mednarodni prepoznavnosti zadruge Coopercaju.

Coopercaju danes šteje 176 članov, med katerimi je 19 žensk. Slednje so večino zaposlene v zbiralnici in pakirnici. Člani zadruge so se leta 2003 udeležili živilskega sejma v Sao Paolu, njihov največji uspeh pa je gotovo zaustavitev procesa opuščanja zemlje in odseljevanja ljudi v mesta, saj so se življenjske razmere pridelovalcev indijskih oreškov občutno izboljšale.

Člani zadruge imajo v lasti 50 ha zemlje, pridobljenih v času zemljiške reformo iz 70-ih. 25 ha zemlje morajo pustiti neobdelane, na 15 ha pridelujejo indijske oreške, ostalih 10 ha pa služi za pridelavo nadomestnih pridelkov za lokalni trg (manioka, fižol, zelenjava, koruza). Drevesa indijskih oreškov lahko uspevajo v zelo slabih pogojih in so zato pomemben vir dohodka za male kmete v tem suhem delu dežele. Letna pridelava ene družine znaša okoli 1,5 t. Obdobje obiranja traja od septembra do januarja, v ostalem obdobju pa družine oreške posušijo, segrejejo, oluščijo in popražijo. Danes ima 54 pridelovalcev ekološki certifikat, vendar tudi ostali pridelujejo indijske oreške na popolnoma naraven način, brez uporabe kemičnih sredstev.

Izvoz indijski oreščkov (okoli 10% proizvodnje se izvozi pod pogoji pravične trgovine) pomeni za pridelovalce in predelovalce med 20 % in 30 % višje odkupne cene v primerjavi s tržno ceno. Povpraševanje po indijskih oreških z višjo odkupno ceno je sprožilo splošen dvig cen na tamkajšnjem tržišču, zato imajo od pravične trgovine korist tudi pridelovalci, ki niso neposredno povezani z njo. Pravična trgovina tako pozitivno vpliva na razvoj celotne regije.